Oceanski mir

je več kot romanticizem. Je metafora, končno stanje

entropijske izpolnjenosti.

Neke-vrste-bogovi z obrobja so bili žejni,

napojili so se,

skristalizirali, kar jim je teklo čez robove,

in poslali led s taksijem proti Soncu.

Neke-vrste-bogovi so nehote podarili vodo,

vanjo hote skrivamo 

smeti in iztrošeno robo.

Veliki so naši oceani,

vanje se bomo lahko

nekoč

odložili vsi,

pa voda ne bo 

stekla čez rob.

Ne! Prekrila bo zamašene odtoke,

gomile smetišč

in spomenike civilizacije,

vrteča se v plesu

sploščenih, ujetih teles.

Razen-če …

razen-če bomo 

opredmeteno rast

zamenjali za metafiziko, za poetično.

Ki ne izpodriva vode. Življenju služi.

Poezija. Rabi malo virov. 

Krona umetnosti. Lahko se

bere na glas, pleše, vizualizira, kipari, slika, —

ali pa na tiho, v samoti karanten 

zgodovine. Ob morju. Vsepovsod. Več kot jo je, manj troši. 

Vedno bolj je 

brezplačna. 

Ne odlaga se, ne izpodriva; dodaja. Mir.

V vesolju nastajajočih osončij, polnih zasnov

življenja, brez neke-vrste-bogov.

Izbereš naše, determinirano

s poezijo.

Mirjam Dular