“Vsaka stvar se zgodi z razlogom”
Milijonkrat prežvečene besede,
ki me spomnijo na dni,
ko mi je umrl oče.
Ko je vsak z brezsramnim pomilovanjem
vztrajal, da je on
“še vedno tu s teboj.”
Ko je vsak stisnil mojo roko,
in mi obljubljal,
da bo sčasoma bolje.
Menim,
da je bilo sčasoma
slabše.
Vse te lekcije mi dajejo občutek,
da vem preveč.
Koliko poglavij lahko še napišem o tragediji?
Kolikokrat naj še pogoltnem razočaranje,
se uprem proti soncu
in s trmo požigam svet naprej?
Ne bom se samopomilovala,
vendar vseeno žalujem za neopeklo 15-letnico,
ki se vražje reži življenju v obraz.
Časovnica porazov se ji še ni poznala na koži in ko sva si segli v roki v slovo,
se je je še vedno držala žeja po boju.
Po bradi se mi cedi jeza,
zagrabila bom življenje za vrat,
in jo naredila ponosno.
Se vidiva kmalu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MV
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!