V strohnelem templju
Se skrivajo potupške mačke
Kotijo mladiče
V nevidnost zidov
Krempljajo odtise zlepljenih oči
Svoja gibka telesa
Posedajo
Med naplavine duhov
Hranijo se z ostanki
Ruševinastih odmevov
Slutimo jih
V kalupih slepote dramijo sočutje
Naši koraki pa ne sežejo
Tako blizu,
Bežimo
Od lastnih senc
Skrivnostna pesem, v kateri so mačke lahko tudi podzavest, senčna stran nas samih ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!