ko dlan poseže po
pisalu
in iz sebe razlije
/ jaz nimam /
/ jaz nisem /
/ jaz ne morem /
/ jaz lahko /
te besede
prihajajo od mene, vendar niso
moje
nekdo notri, ki je
dovolj pogumen, da vzame
pisalo
lahko govori resnico
lahko piše resnico
in to počne tako hrabro
kajti lahko vidi
resnico

in vsako osamljeno noč
je tam, nasmejan
saj ve, da sem šibak,
prešibak
da bi obstal sam na svojem
vsake toliko se pojavi
me pograbi za vrat
in me vleče mimo ure
mimo luči
mimo ulic
mimo misli
mimo pokopališč
mimo mene
mimo zore, ki je preživela noč

njegova sposobnost sprejemati resnico
ga prisili živeti v
pisalu
kajti biti tukaj in hkrati vedeti
bi preveč bolelo
preveč vzelo
predolgo trajalo
in premalo
veljalo

Začrtan