Sobnice gojim, čeprav nisem milenijska. 

Moje motrenje čutijo, naklonjeno prosperirajo. 

Vodo in ljubezen. Konstantno se potrjuje zakon 

o vzajemnem učinku. Če se voda razlije čez podstavek, 

misliš zgolj na parket. Raje kultiviraj H₂O, jaz sem 

neudomačljiva. Angleška, kot temno modra jadrnica, 

ki neslišno vstopi v zaliv. Še neslišneje izgine, če ni rib, 

staff je uniformiran in plačan po uri. Jaz ne. Jaz 

ne izginem, tvoja radostna večnost sem. Milina. Pozimi 

stohastično loščim zelene liste. Poleti te vabim k dišečim potem, 

rože ti kažem, rože, rože, rože. Še enkrat rože. Trdovratne so, 

pripomniš, nepopustljive. S tlivkami jih primerjaš, 

s peronosporo in s starim maminim vrtnarjem. 

“Ni treba, da je človek botanik ali slikar tihožitij, da uživa cvetlice,“ 

ti preberem. Pogovor pa kljub temu ne steče, tako močno 

te ljubim. Vonj cvetlic nahajaš z mojimi pogledi, ljubljeni.

————————

* A. Huxley, Kontrapunkt življenja

Mirjam Dular