Uh! Saj to ni zadnja iz ciklusa, ne?

Tukaj malo daljša utemeljitev cikla in prej podčrtane pesmi Malnurišantov.

Zaradi pojavljanja istih junakov, ki skozi svoje pesmi gradijo svoje (patološke) osebnosti imamo občutek, da smo se znašli vsaj v mestu Gogi, če ne že direktno v Freudovih psihoanalizah. Če gre za eno osebo, ki razrešuje lastne komplekse s samim seboj, ali več, sploh ni bistveno - pred nami so liki, ki slikajo nas kot ljudi, z vsemi podtalnostmi, ki jih sicer potiskamo pod površje zavednega.

Ponavljanje motivov skozi pesmi zagotavlja nek zaokrožen svet, ki sicer nima logičnega smisla, ima pa smisel čustev - od jeze, pohote, žalosti - ki so še toliko močneje razvidni zaradi samega ritma pesmi, nelogičnih preskokov in vulgarizmov (ki služijo prikazu totalne nebrzdanosti).

Cikel se torej nikakor ne ukvarja z dejani, irenami, stojani, nastjami, evami, temveč z deli osebnosti, ki jih nosi vsak posameznik - v kolikšni meri in izraznosti, je vsekakor odprto vprašanje - s pretiravanji, ki jih cikel vseskozi drži na kar visokem nivoju, pa obdrži tudi pravo mero šoka (ki naj bi vodilo do katarze) z vsako novo vrstico.

Čestitke,

H

Malnurišanti so res zanimiva zadeva, vedno jih preberem, ampak ob njih omenjati katarzo...uf, temu pa lahko preprosto rečem pretiravanje, moje skromno mnenje:)