Kot bleščeči hrošč
sem puščal sled na soncu
ko sem te zasledoval po tlakovcih
čakal ob vrbi ki te pozna
veslal globoko v vse tvoje dosegljive vode
zakrit z različnimi klobuki
z drugačnimi kovanci v žepu
iz mestnega vodnjaka vrejo slike
zastave so kot trepalnice
ki pahljajo zvonki smeh zvonikov
po prstih sem se tihotapil
skozi srebrne nočne parke
prekratki so prsti da bi te ujel
le štejem lahko tvoje nočne pobege
vseeno je
ne morem spati
ko slišim vzdihovati grajske skale
in nežno izdihovati tvoje ime.
Odlična pesem, le ena malenkost: glede na to, da ne uporabljaš ločil, bi bilo morda smiselno prelomiti tale verz:
vseeno je / ne morem spati
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Smiselno
Popravljeno
Čestitke k ljubljanski pesmi o ljubljeni ...
lp, Ana
Ne vem, če imam prav, ampak malo me moti, ker je v pesmi uporabljen tako pretekli kot sedanji čas.
Lp, Bojan
Mislim, da zato, ker je v sedanjik ujet pretekli spomin,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!