Program je že dolgo prilagojen in stvarnost, ki je postal, nikakor ne more dojeti, da mi smo ta svet.

Sčasoma otopiš. Srce ti ukrade kar se nenehno prodaja, katastrofične novice, grda slika o človeku. Na koncu ješ sendvič, kjer bi moral jokati, prevlada občutek nemoči in bes. Ker hočemo spreminjati svet, ne sebe. 

Zavest, da smo ta svet, je sprememba. 

Lp, m

Miko, največ povdarjamo, da je potrebno spremeniti svet ... NAPAKA!

Le mi bi se morali spremeniti, mi smo gostje na našem planetu, ne obratno. Sem hvaležen za tvoje zdravo in logično razmišljanje. Verjamem, da bi obalah ko rekla:"Pa tako malo je potrebno!"

Lepo bodi,

Stojan 

V glavnem prekmalu. Včasih pa bi se najraje skrila k jokajočemu otroku pod odejo.

Lep pozdrav, dušica

Dušica, tudi to je ok, "ta otrok" te bo vedno potolažil in nikoli zapustil.

Lep dan želim,

Stojan