Globoko v sebi razdiram navade. 
Počasi, počasi, preganjam razvade.
Sem jezna in besna, in polna tesnobe.
Vem, da so stare vse moje tegobe.

Na koncu sem z živci, 
mi nič ne pristaja,
nervozen obraz in okoli ograja.

Nič kaj me ne mikajo stari odnosi. 
Zdaj gledam odsev in sprašujem se: "Kdo si?" 
Iščem, predajam se novi sebi,
z mojo preteklostjo, kdo se ne bi.

Še vedno me strah je. 
V sebi trepečem.
A boljšemu jutri se ne odrečem.

Pišem zdaj pesem le iz navade,
vsaj da nekje moja misel ostane.
Jo danes preberem, in jutri, in dalje,
da ne ostanejo vse to le sanje.

Sama svoja