
Nisi krasna, niti bistra
in ne brhka hči planin -
tvoja struga, zmeraj ista,
vleče vzdolž se mengeških ravnin.
Nikdar mi krvava tekla,
reka Pšata, ti ne boš,
v tvoji plitki vodi, od sovragov naših,
utopil ni se niti eden mož.
Toda ti si mojega otroštva žila,
kri si mojih mladih let,
si spominov prvih sila,
ko sem se hodil drsat na tvoj led
in si v kapljicah črnila,
ki z njim sem ti napisal ta sonet.
... mojega otroštva žila... Lepo in lepa pesem... L. p.
hvala, Blanka, me pa zanima, če poznaš reko Pšato?
Matej... Ravno veliko ne vem o njej... Mislim pa, da gre čez Komendo...
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!