Sesedam se v zapuščenost vsakdanjosti. Plasti dneva oponašajo jesensko listje. Zvečer jih zrinem na kup in se uležem nanj. Krošnja mi zastira migetanje zvezd. S kančkom očesa opazim konec utrinka. Ni dovolj za željo. Prisluhnem šelestenju, ki me zapelje v sanjarjenje. Zavaljen na verandi ti po kodrih spuščam zgodbo o dečku z zlatim nasmehom in iskricami v očeh.

Zelo lep zapis, ki pa se mi s krošnjo ne sklada, ker si liste zrinil na kup in ležiš na njih. Tudi beseda zavaljen je nekako obilna in odveč :).

Ne zameri posegu v zapisano

lp, li

Sploh ne in tvoje manj gre lepo v občutenje.

Odlično sta dodelala Ostanke dneva ... čestitke,

lp, Ana

Hvala, Ana.