Vzhajalo je svilnato jutro.

V najinem krogu,

pod  krošnjami borovcev,

sva se ugnezdili.

Vonj po algah, skalah in smoli

sva zavzeto vtirali v kožo.

Ritmi bobnov

so v zavibrirali v medenico,

v tlečo žerjavico,

v dihe prednikov

in zanamcev .

Podplati so  drseli v tla,

v razpirajočo se zemljo,

med zverižene korenine

in prebujali pozabljeno.

Roke so se vile do neba.

Modrina se je zlivala

v neznane glasove,

ki so prišli iz grla

kot igrive veverice.

Ujeli sva se v dotike,

v medkorake in medprostore.

Risali sva loke in mostove.

Prehajali sva druga skozi drugo.

S svetlobo duše.

nada pecavar