Vedno je tako, čeprav še 

sama ne vem kako.

In morda tudi malo

krivo je nebo.

Ti zapelješ me v svoj

velik svet.

Svet dotikov in tvojih

srčnih besed. Ti vedno

govoriš mi besede prave.

Z njimi tako lahko

odpelješ me v višave.

In tvoji dotiki nežni.

Ko drsijo mi po koži

belo, snežni. Tvoji prsti 

gredo skozi moje lase. 

Ko tvoja roka na ramenih 

ustavi se. Vem želi si še. 

Ljubiš moj obraz in mi 

govoriš besede. 

Lepe besede tiho na uho. 

Rad te imam. Ljubim te 

tako močno. Morda malo 

krivo je nebo za mojo 

srečo to. A vedno je tako. 

Tvoje srčne besede, 

ki zelo lahko ti gredo. 

Ko mi tiho govoriš. 

Ti si moje vse. 

Ti si, kot utrinek zlate 

zvezde. Z neba naj zate 

pade le. Tebi naj pade 

na tvojo toplo dlan. 

Da zlata zvezda ti pove. 

Kako zelo te rad imam. 

Blanka Drnovšek