Rekla mi je nekoč,

da njen očka je nemogoč,

stalno jo ustrahuje,

ji grozi,

na balkonu pa cele večere pije in kadi.

Rekla mi je naslednjo rundo,

da jo je očka oštel,

ko si je kupila šminkersko bundo,

nemogoč da je njen oče,

ki denarcev dati noče,

jo nagarba do krvi,

potem pa pije in kadi,

vse večere in noči.

Rekla mi je tretji dan,

da očka njen je spet pijan,

vendar ji je dal tri rože,

očka njen,

pijanček Jože.

V bifeje je zahajal,

po lokalih je razsajal,

svoji hčerki pa težil,

da jo bo nagarbal,

zmlatil in razbil.

Še v četrto mi je rekla,

da jo spet je roka pekla,

roka njenega očeta,

roka,

ki udriha in opleta,

pa po riti,

pa po glavi,

potlej Jože na balkon se spravi,

na dva čika,

glaž terana,

punca, hči njegova pa leži,

na tleh bolana.

Kaj mi rekla je naslednjič,

raje,

raje ne povem,

ne da rekel bi grdo,

ampak je bilo hudo,

sam se skoraj vse pozabil,

deklič pa besede te je uporabil:

KER MOJ OČE,

KER MOJ OČE TEGA RAZUMETI NOČE!

Oče njen ni razumel,

da se svet je tako vrtel,

vrv v kleti je vzel,

kmalu s hruške obvisel.

Smrklja je ostala sama,

kot prežvečena salama,

kot polomljena lopata,

je kričala:

KJE SI, ATA?!

Vse bilo bi čisto prav,

če ne bi pred njo jaz stal,

in povprašal jo lepo,

kaj se cmeri,

kaj je z njo.

Rekla mi je,

da njen oče,

nikdar razumeti noče,

da je zmešan,

odtujen,

stalno pijan in okajen,

vendar fora da ni v tem,

rekla je:

ŠE TO POVEM!

Z blagim tonom nadaljuje,

za očetom da žaluje,

a njen oče,

zmešan Jože,

nikdar razumeti noče,

da ga lastna hči v bundi,

malo vsaj ljubiti hoče.

Rečem:

Res je nemogoč tvoj oče.

Ona pa molči in gleda v tla.

Joče,

ker življenje je res nemogoče.

Angel