Pravzaprav nikoli nisem odšla

Kakor blazna mečem v kovček
najine poglede,
nežne dotike ustnic,
vznemirejenost ob misli drug na drugega,
najine dvome
ter milijon vprašanj brez odgovorov.
Ključ zalučam v brezmejno globočino morja,
misleč, da z lahkoto odvržem tisočletna snidenja in ločitve.
Kakor Sizif kotalim skalo na špranjo prebujenih spominov.
Bolj kot si želim pobegniti od naju,
bolj se v notranjem svetu jasni.

Ti pa sediš na oblaku.
Krohočeš se moji zmedenosti in norosti.

Ponudiš mi roko in me povabiš na najlepšo predstavo.

Z dvomom le sprejmem tvoje povabilo.

Jutranji svit prinaša nov dan,
novo upanje, nove dotike.
Mir prežame moje neukročeno srce.
S tišino ti šepečem:
"Pravzaprav nikoli nisem odšla."

Amai

Komentiranje je zaprto!

Amai
Napisal/a: Amai

Pesmi

  • 10. 08. 2021 ob 10:57
  • Prebrano 376 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 40
  • Število ocen: 1

Zastavica