Zmagujem,

vodo stoje prekinjam,

rožljam z lončenim železom. 

Pozimi

postane curek stabilna opora,

mešam se;

bradavice mi skozi tanko, mokro 

oprijeto tkanino zarisujejo 

sočnost.

Preživeti, obstajati, prosperirati,

zato volim

in izdihujem.

Samo biti. Stati in čakati.

Da mi za hrbtom

speljejo štiri kovčke, —

vsi hočejo noter,

noter, noter, noter,

v aklimatizirano hotelsko avlo,

kjer se čaka.

Še več bo čakanja:

na ključe,

navodila,

čip.

Jaz čakam nate.

Oprtke mi prineseš,

njim verjamem,

beli gaber ni hmelj,

v amforah

ni piva,

vino so tovorili,

teklo je. Teklo

po mojih belih, belih nogah.

Mirjam Dular