Zavem se, da gledam.

V nič.

Plavanje v časovni reki.

Brez drobca zavesti.

Celice se polnijo z nemirom.

Zakaj so ljudje »pač taki«?

Iščeš me.

Tam, kjer pogledi drugih zamrejo.

Tam, kjer ne potrebuješ ušes.

Tam, kjer smo doma.

Ti si Jaz.

Z roko v roki.

Brez dotika.

Prehojene poti prvinskosti,

v goloti prebujene iskrenosti.

Zate imam darilo.

VRTNICO.

Tokrat brez trnjev.

Črni lasje v padajoči sferi slapa prebujajoče,

zdaj končno najdene.

Našla si me.

Morda sem celo jaz našel tebe?

Moja Boginja.

Stojan Knez