Šepet. Rjovenje
V vodi pod menoj
globina
nerazločljiva
grabi raztezajoče krake
v stran, nazaj,
naprej, navzgor;
gledam,
da ne vidim,
suvam,
da ne čutim;
ne,
ne smem
pogledati navzdol,
začutiti lovk in rok
in vrvi in zank
in osti in
mleziva,
ki me vlečejo navzdol;
tu
zdržim,
ne,
lebdim;
stiska
plava voda
se gosti
orjaška manta,
morski vrag,
nedolžen.
O, da,
pridi.
Hrumi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 19. 07. 2021 ob 22:26
- Prebrano 392 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 61.32