vraščam se vase kot noht
pod pritiskom
deformiram se in vračam v prvobitno stanje
glej me razpeto med gozdovi 
razcepljeni jezik brezupa mi liže kožo

z željo bežanja poskušam prebiti marmorno nebo 

vztrajnost čuti membrano
zavrača me in zabada v zemljo
s temenom

volja spreminja tlačenje v tipanje možnosti 

še ena membrana na hrbtu vrtine se blešči z rdečim očesom

vraščam se vase kot noht
pod pritiskom jecljam angleški 
stess no limit

pred brezo prisegam da ne bom več nikamor

nikoli 
prelomim prisego 

ne vem kakšen je pekel tam kjer je ona boginja 

poznam le njen tuzemeljski raj
grem nazaj 

nazaj 
toplo je in njeno srce bije

zaželim si ostati fetus

neprirojena alergija na membrane me duši v opni 

dvigujem se v vidljivost 
stojim v spominih z ljubimci 
povezali smo se izključno s klejem mojih kosti

heroji lastnih oči pojejo 
o moškosti

nekdo izpove ljubezen
in vsak zob se mu zlomi pod težo 
vraščam se vase kot noht
na uhanu kapljica
iz bobniča se je izcedila v ureznine tišine
nekdo je prelomil svetovno prisego o molku
norci se smehljajo v zanki
krivijo klobuk in pipo
pomembno privzdignejo filozofsko obrv
ena beseda jim preseka usta
povzročajo mi buške
na zrklu in možganski masi
prozornost zares sili na bruhanje 

pišem sporočila Soncu 

stečem in mu jih pokažem 

v zameno me ne opeče
odpiše 
nikoli ne bom ugasnilo 
orjaško roko dvigne iskrenost 
ki ni podlegla zemeljskim umazanijam

preden odidem k tistemu ki me kliče 

s prhlimi kazalci glasu
z dihom svobode skozi okove oken 

tam kjer sem razpeta med gozdovi
pokopavam uhan
zavijem ga v majhno krsto 
iz robca zablod

grem k Doždu*
da se razraščava v temo 
gola kot bilke
žejna kot pesek 

ne vraščam se 

_____ 

* dožd: dež 

Ana Porenta