urastam u sebe kao nokat
pod pritiskom
deformišem se i vraćam u prvobitno stanje
eno me razapete između šuma
dvošiljast jezik beznađa liže mi kožu
željom bekstva pokušavam probiti mramorno nebo
upornost oseća membranu
odbija me i zabada u zemlju
temenom
volja preinači zarivanje u napipavanje mogućnosti
još jedna membrana na leđima bušotina cakli crvenim okom
urastam u sebe kao nokat
pod presom natucam engleski
stess no limit
pred brezom se zaklinjem da više neću nikud
nikad
zakletvu slomim
kakav li je pakao tamo gde je ona boginja ne znam
poznajem njen ovozemaljski raj
krenem unatrag
unatrag
toplo je i njeno srce kuca
poželim ostati fetus
neurođena alergija na membrane guši me u opni
ispravljam se u vidljivosti
stojim u sećanjima s ljubavnicima
vezivali smo se isključivo tutkalom mojih kostiju
heroji vlastitih očiju pevaju
o muškosti
poneki izgovori ljubav
potom mu se slome svi zubi pod težinom
urastam u sebe kao nokat
na naušnici kap
iz bubne opne izrasla posekotinama tišine
neko je proturio svetsku zaveru o ćutanju
budale se smeškaju u klopci
nakrive šešir i lulu
značajno podignu filozofsku obrvu
jedna im reč poseče usnu
lupaju mi čvrge
po očnoj jabučici i moždanoj masi
prozirnost zaista tera na povraćanje
napišem poruke Suncu
istrčim i pokažem mu
uzvraća neprženjem
otpisuje
nikad neću zgasnuti
džinovsku ruku podiže iskrenost
nepodlegla zemaljskim prljavštinama
pre nego odem onom što doziva
sipljivim kažiprstima glasa
dahom slobode kroz okove prozora
tamo gde sam razapeta između šuma
sahranjujem naušnicu
umotavši je u mali sanduk
od maramice zabluda
idem Doždu
da rastemo noćima
nagi kao biljke
žedni kao pesak
ne urastam
*dožd: kiša
Jelena Stojković Mirić
Pesem o iskanju mesta zase, o neprestanem prilagajanju - o celotenem življenju, ki nikakor ni enostavno - čestitke,
lp, Ana
Hvala Ana.
LP
Tu pa je še prevod te tvoje pesmi:
https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/156632/neprirojene_alergije_uhan_in_ostale_stvari
Lp, Ana
Hvala Ana.
L.p.
Čestitke k tujejezični pesmi pomladi 2021 z utemeljitvijo uredništva:
Pesem raziskuje notranje pokrajine, s ponavljajočim se verzom urastam u sebe kao nokat nakazuje na to nelahko porodiranje vase, ki se dogaja pod pritiskom, z deformacijo, pojavi se tudi razpetost med (različnima) jezikoma in tišino. Raziskovanje sebe in lastnega razvoja sega vse do zarodka in nadaljuje od tam, postane pri izkušnjah z ljubimci, ki pa s svojo moškostjo niso uspeli izgovoriti (občutititi, nuditi) ljubezni - vse, kar se je zgodilo, je z vidika (omejenih, krivičnih) opazovalcev (ki filozofsko privzdigujejo obrv) nezaslišano, obsodbe vredno ... Zato je edino oddaljeno Sonce mogoč pomočnik in razsodnik, saj se ga zemeljska umazanija ne more dotakniti. In vendar ni končna rešitev: pesniška subjektka se zaveda, da mora na tej strani (med gozdovi) opraviti obračun in preden preide na drugo stran, v svobodo, zakoplje uhan in z njim vse (svoje) zmote in zablode. Prava rešitev je povezanost z Dežjem - vodo, ki opere sram, strah, s katerim lahko narašča in je samo (golo, žejno) bitje. In tam se to vraščanje (prilagajanje, zanikanje lastne biti) konča. Odprta ostaja interpetacija o tem, ali je z dežjem že prešla na drugo stran ali ne. Bralci skozi pokrajino pesmi (in večkratna branja) dobimo ključ za uvid lastnih neprirojenih alergij in se po branju počutimo prenovljene, kot bi na nas padel očiščujoč dež. (Ana P)
Hvala, čast mi je jako sam se obradovala.
L.p
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jelena Stojkovic Miric
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!