ONA
Vso dolgo pot je bila ženska.
Ko je vstala
in zatrepetala s krili,
valujočimi kot senca
nečesa mogočnega.
Ko je opazovala svojo nogo,
dolgo dolgo nogo,
ki se je rdeče daljšala in daljšala,
kot elastika,
na enem koncu jaz,
na drugem ti.
Ko je zavalovila skozi prehod
in so se mesečevi otroci razkropili
loveč njene krike
kot obljubljeno mano.
Ko je zakrila rdeč potoček
in belo pristopila k beli noči.
Ženska.
Ženska kot izvor, kot krhkost v svoji mogočnosti in obratno, kot povezava, želja in cilj in ženska kot skrivnost v svoji rdeči in beli. Sveže podobe.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 13. 07. 2021 ob 17:32
- Prebrano 452 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 160
- Število ocen: 5