Mama:
Prišli so.
Lepo se obnašaj.
Navsezadnje so to gostje.
Prvi:
Aja, ejga, Prešern,
a ni to un pisatelj, al kaj?
Drugi:
Pomoje pesnik, ja sem skor šur.
Prvi:
Ma ja, ista jajca, sej vem, un
srednjeveški, tm nekje fn d sjekl, sej veš.
Ful dober. Je pisu renesančne haikuje, pa modernistične
aforizme
Drugi:
Me ne, sonete je pisu,
pa porno sajte je uvedu, no, dobr, take, tiskane.
Vem, sem ziher.
Obvladam.
Enajsterske balade, pa ta tanke sonete,
sej veš, tist k se neki rima.
Prvi:
Ma pust jebeni kubizem.
Drugi:
Ti nimaš pojma kuga je new age, pa art nasploh.
A si že slišu tanovo od Plestenjaka?
Drugi:
Ne, sam, čak, to je nek slikar!
Ah, že vem. Skladatelj.
Ful dobr.
Prvi:
Ja, sej ti pravm!
B**T*K**** za cose passate!
Ej, šefe, Herr Ober,
Škrat!
Aja, baba je.
Dej dva pira! Heineken!
Kako nimaš!
Jebemti.
Pol dej pa Uniona.
Dva.
Mali škratek:
Mami, zakaj se strica kregata?
Mama:
Tiho, mali, da te ne slišta.
Gosta sta.
Plačata.
Nimaš kaj spraševat.
Strežem.
A si že napisal tisti sonetni venec?
A nimate za domačo nalogo do jutri?
Mali škratek
odide v sobo, sede za računalnik.
Vtipka:
pesem. si.
Lidija Brezavšček - kočijaž