morda umrl boš sam

brez poznanih dlani
v objemu hrepenenja rok

brez mehkih lic na počivališču prsi
ki bi spremljale utrip

brez kogarkoli ki bi ti prestregel
zadnji lesk misli v očeh

ter ga shranil v srce
medtem ko ti bo umolknila
nežna rosa poslednjega diha

morda umrl boš sam
daleč proč od sivih cest
daleč proč od koridorjev hrumnih ptic

v poznojesenskem večeru
na porumenelem listju kostanjev
ki bi se še usipalo z vej

rad umrl bi s soncem
na škrlatnem nebu

in zlato listje naj ti prekrije
negibne ustne
ko boš zašel in se utrnil

ter biserni sneg mehak
naj ti zatisne veke

ko bo ugašal mrak
ob svitu pobeljenega jutra

Srečko Luštrek