Razpokani čas (intime). Tatú

Od dvatisoč dalje 

nobene letnice ne zapišem z le dvema števkama,

vedno štiri.

Vedno 20 in še dve;

z 21 že ne bom začenjala,

si ponavljam, testiram morebitno obžalovanje.

Ponovitve.

Zaklinjanja.

Moja pesem se zadiha,

ko leze v klanec

visoko nad morjem,

od koder zrem v galebje hrbte.

Nemi pa prebudi

vitko telo,

gosto popisano,

porisano z olivnozelenimi grafiti

in

njegov nepopisni, nepopisani ud

se ne skriva soncu,

pesem izsili.

Vsi so si podobni,

a je vsak unikaten,

samosvoj v protagonizmu.

 

 

Mirjam Dular

Mirjam Dular

Poslano:
25. 06. 2021 ob 10:01
Spremenjeno:
20. 07. 2021 ob 18:10

To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:

Foto: B. G.

Fotoverz na enem listu

Zastavica

henodarling

Poslano:
27. 06. 2021 ob 12:44

Prelepa!!!  Bravo! Le da sam ne maram tujk v poeziji... a to je pač "po moje".

Zastavica

Mirjam Dular

Poslano:
28. 06. 2021 ob 17:19

Hvala, henodarling. :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Mirjam Dular
Napisal/a: Mirjam Dular

Pesmi

  • 25. 06. 2021 ob 10:00
  • Prebrano 291 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 115.53
  • Število ocen: 5

Zastavica