Od dvatisoč dalje
nobene letnice ne zapišem z le dvema števkama,
vedno štiri.
Vedno 20 in še dve;
z 21 že ne bom začenjala,
si ponavljam, testiram morebitno obžalovanje.
Ponovitve.
Zaklinjanja.
Moja pesem se zadiha,
ko leze v klanec
visoko nad morjem,
od koder zrem v galebje hrbte.
Nemi pa prebudi
vitko telo,
gosto popisano,
porisano z olivnozelenimi grafiti
in
njegov nepopisni, nepopisani ud
se ne skriva soncu,
pesem izsili.
Vsi so si podobni,
a je vsak unikaten,
samosvoj v protagonizmu.
Poslano:
25. 06. 2021 ob 10:01
Spremenjeno:
20. 07. 2021 ob 18:10
Prelepa!!! Bravo! Le da sam ne maram tujk v poeziji... a to je pač "po moje".
Hvala, henodarling. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!