V gozdu, v logu, v močvirju, v potoku, v jami

z naravovarstvenim statusom, v breznu

sem nabirala mladiče. Vedela sem, da so nekateri 

plenilski, — dva gromozansko velika ptiča, kljuno-ubijalca,

dva puma-sesalca, črna in namrgodena, 

— pa sem jih vseeno vzela s seboj, češ da jih bom že

vzgojila. Jim spreobrnila naravo. Kdo jih je krmil,

ne vem, a rasli so. Eni bolj, drugi manj. Veliko pazljivosti 

je zahtevala hoja med njimi. Vmes je Luise postala 

Nobelovka in Nobel je poskušal prebiti zid: 

končno spet ženska, je pritrkaval, najraje sem jih imel, ljubile 

so me, one so mi iznašle dinamit, one, moje kitajske konkubine. 

Porcelanaste gejše. Slavljenke.

Ni se dolgo obotavljal v tuzemlju, kajti mladiči

so še bolj rasli in namrgodena črna puma se je pognala

za piščančkom, za enim od tistih, ki jih v živalskem vrtu

polagajo kačam. Nebogljenček je presunljivo jokal 

ne, ne, ne, kot kakšen trileten otrok, čeprav je moral imeti

manj kot tri tedne. Zaprla sem se v prašno sestrino sobo,

zatisnila ušesa in ker ni pomagalo, sem na kasetarju

obrnila volume-gumb. V o l u m e. Rock* (rock, ne rok)

je preglasil vse. Vse tožbe šibkejših.

Zoperstavljati naravi.

____________

https://www.youtube.com/watch?v=RcZn2-bGXqQ

Mirjam Dular