Bili so tudi časi, ko je zgolj rosilo
Včasih me obiščeš v sanjah
z vekami, poležanimi od karme
in podočnjaki, pod katere si
zakopala skrivnosti kavnih usedlin.
Pod pazduho nosiš Gates of Eden.
Poslušaš jih z motociklistično črno Marijo
in cigansko kraljico na dveh kolesih.
Jaz pa slišim samo drobljenje
odkrušenih rim, ki škripajo pod zobmi
kot kak biblični omet.
In hropeče zaganjanje v toniko
od tod do nikamor.
Zunaj zopet dežuje in stoletno samoto
načenja plesen. Z njo premažem
pljučne alveole, kot me je naučil
Gabriel Garcia Marquez.
Vdihnem se v kozorogov povratnik.
Na zbledeli razglednici iz São Paula piše:
Vedno ostane nekaj, kar lahko ljubiš.
what holds the world together, as i've learned from
bitter experience, is sexual intercourse
:O
Odlicčna pesem, k njej se vračam. Naj bo Dylan, Miller ali Marquez, vsak od njih bi bil vesel, da se je znašel v tvoji pesmi.
Vedno ostane nekaj, kar lahko ljubiš, ja. Zato gre svet naprej in zato obstajamo. Čeprav je rosenje prešlo bi deževje ...
Bravo.
Lep, Lidija
Ooo, lepa hvala za podčrtek.
Kozorogov povratnik bi v tej pasji vročini zelo prav prišel (naj nam malo zapihlja od tam). Mimogrede, Sao Paolo leži na njem. Na Millerja se pa sploh nisem spomnila, ko sem pisala, očitno se je v pesem pritihotapil nekje iz širjav nezavednega. :)
Oooo, Lara, kako lepo, da si se oglasila. Hvala. xx
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina J.
- 19. 06. 2021 ob 11:01
- Prebrano 981 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 209.41