Ko pišem s šibkim črnilom. Njeno 

litanijsko branje poslušam, živali

pa sortiram podobno, kot jih je pisatelj

in pred njim kmetje: koristne, škodljive,

strupene, indiferentne. V “indiferenten” 

ne verjamem, ne v tistih rovtah, poznam jih!

Bom premagala komarje? Redko. 

Edino bedeti zmorem globoko v noč,

oni pa ne, oni si ne odtegujejo spanca. 

Kdor sam sebe ljubi. Mislim na vesolje 

obstoja. Toliko let je veselje. V meni je

postelja. V meni je spomin na 

svileno oblekico z volančki. Če je bila moja.

Mirjam Dular