Jutro
je že samo po sebi
radodarno.
V meni ptiči,
v ptičjih monologih vztrajnost,
v vztrajnosti nadaljevanje
rodov. Razširjam se. Do Sonca,
do Oortovega oblaka, do temnega Galaktičnega
jedra. Tam nekje mora čakati. Včasih jo slutim.
Čisto drugačna je
ista vodena, grenka kava (amerikano)
iz njene stare skodelice
z zlato črtico. Babica
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Hvala, Ananda draga.
Odlične magdalenice v kavni obliki šalice.
In kako se spreminja vsebina, tudi če ohranjamo obliko. No, ali pa kako oblika ostaja ista, tudi če spremenimo vsebino ... Vsekakor odlično sopostavljena pojma, ki puščata tudi dovolj prostora za ptice in jutro.
Čestitke,
H
Hvala, Helena. Tvoja razumevanja pesmi je tako zanimivo brati!
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!