PRIČA O VRBI
Nad mostom kraj reke
K’o babina grba,
Iz travice meke
Savila se vrba.
Kroz godine puste
I noći i dane,
Njene kose guste
Vise iščešljane.
Na nju su se peli
I davni nam preci,
I sa grane gleli
Za ribom u reci.
Ali zub vremena
Grize je k’o ljude,
I poče joj sena
Sve manja da bude.
Tada ljudske ruke
Za sekire late,
Da je reše muke
Do zemlje je skrate.
Stara vrba pala
Sa panja u reku,
Sede kose dala
Zadnji put da seku.
Nije priči kraj –
Na sreću da nije,
Stara vrba znaj
Sa zida se smije.
Ruka umetnika
Stavi je na platno,
Pa sada ta slika
Vredi drvo zlatno.
Tudi drevesa čutijo, imajo spomin, čustva ...
Koreninski sistem ostane, tako je veliko možnosti za novo življenje.
Lepo bodi, Stojan
Hvala Stojan. Pesem je nastala po resničnem dogodku; v naši vasi so podrli eno staro vrbo, že prej pa jo je moj ujak (slov. stric), ki je slikar, naslikal, tako da vrba "živi" na steni...
LpM
Poslano:
18. 06. 2021 ob 03:32
Spremenjeno:
18. 06. 2021 ob 03:37
Maki, reinkarnacija vrbe, ne samo da živi u slici već i u odličnoj pjesmi. Bravo!
Lp, Katica
Hvala Katice! Zadovoljstvo je produžiti nekome život, pa makar slikom...
LpM
Prav ta vidik: ohranjati izginulo, odmrlo, strohnjeno ... v besedi - se mi zdi pomemben del ustvarjanja, čestitke,
lp, Ana
Maki, čestitke
Lp, Stojan
Čestitam, Maki!
Lp, Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MAKI
- 17. 06. 2021 ob 13:34
- Prebrano 549 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 154.45
- Število ocen: 6