Smeh pastirjev vabi nas z gora,
kamnoseki z dleti in kladivom kamen kraški ukrotijo.
Mestu bela barva se poda,
svobodne misli tukaj vedno ožive.

Pod gorami, za gozdovi
jezera se lesketajo pod oblaki
reke lepe modre in zelene
travniki šibijo se pod težkim cvetjem.
Koder seže mi pogled
tam na vrh gora
povsod je sneg.
Srečna je dežela naša,
tukaj za živali je prav dobra paša,
smeh pastirjev vabi nas z gora.

Tukaj, kjer priteče reka
na poljane potopljene;
tam, kjer se začnejo trave
in blatne poti prepojene.
Tam ob Barju kjer so ceste
starodavne že nastale.
Tu zgradili so pred nami
mesto veličastno v kamnu
stari že Rimljani.
Kamnoseki z dleti in kladivom kamen kraški ukrotijo.

Ceste skozi mesta se podijo,
tu ob trgu zgodbe s potovanj
in pesmi nam neznanih krajev oživijo.
Pesniki, pisatelji in pravljičarji zbrani
mesto si postavijo iz kamna.
Iz reke izkopana glina
v rokah veščih delavcev oblikovana
v pečeh razbeljenih v strešnike pordeči.
Fasade naših belih hiš – oživijo;
mestu bela barva se poda.

Nad gričem sredi mesta
ljudje zgradijo si mogočen grad;
belo mesto iz kamna izklesano
kakor trop prestrašenih ovac,
stisne tja se pod zeleno krilo Zmaja.
Zgodovina že od pamtiveka,
mesto, ki časti svobodnega človeka:
arhitekte, pesnike in vse ljudi,
spomenik tam nad reko, v spomin poetu.
Svobodne misli tukaj vedno ožive.

Tomaž Jevšenak