XVIII
Podaljške si v lase pripnejo smreke,
prav vsako vigred, ko vse zeleni
in jelšam, vrbam so zrcala reke,
ko se na njimi češe, bohoti.
Diši po toplem, nežnem, komaj vzklilem,
kot vsak začetek, ki drhti od nad
in v voljnem, rahlem, krhkem, milem,
na trave niza se beseda – rad.
Kako bi spet kot jagode nabrane,
nosila to ogrlico s šepeti,
to sladko mano, ki spočenja rane,
ki razrahljajo kožo med drgeti.
Daj, šepni mi kot nekdaj, da sem lepa,
da vsaj za tren sladim se – mladoslepa.
in v voljnem, rahlem, krhkem, milem,
na trave niza se beseda – rad.
Pravo spomladansko razpoloženje. Si "pretežno" zaljubljena v teh pesmih.
Lepo jih je brati in nabirati.
lp, m
Hvala, Miko, ja pretežno :)
ciklus angleških sonetov si želim obdržati na rdeči niti
verjetno zaradi majhne knjižice, ki sem jo kot mlada nosila v torbici namesto šmink :) iz nje me je nagovarjala najrazličnejša ljubezen
mirno noč
lp
i
Hudo, Irena, hudo! Reinkarnacija angleškega soneta, res!
Hvala, Mirjam.
Pa ravno razmišljam, da je nemogoče ustvariti več sonetov na neko temo, ne da bi se začele besede preveč ponavljati. Pravzaprav že kakšnih 20. :)
William se heheta, ko bere svoj 154.
bravo. V angleški sonet prav lepo sede tole hrepenenje zgodnjega poletja!
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 11. 06. 2021 ob 10:57
- Prebrano 765 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 203.98