V Parizu bom sedela pri majceni kovinski mizi v kotu,

na vogalu trgov Ena in Dva, za dvanajst minut bom postala,

po kapljicah srkala café sans lait et sans sucre

in drobila croissant med palcem in kazalcem.

Ti boš šel mimo, ozrl se boš, hotel bi reči,

če koga čakam, če lahko prisedeš, če bi mi prijala

družba plahega, šepavega romantika, pa ne boš,

oddrsal boš naprej proti boulevard-u, proti slavolokom,

proti ladjicam, zraščenim v restaurant-e, premazane z algami, 

s sluzjo režiserjevih konkubinov, okopanih v solzah. Kako 

bo minila slava pišočih, pa največjih cerkva; kako spojljiv je kisik, 

prevzeten in zal. Odmaknjen v nevid. Vsepričujoč, a nedostopen.

Pod zaprtim, jekleno hladnim stolpom, pod Društvom narodov,

bi čakala filozofa, ti in jaz. A ga ne bo. Zamuja. Vsaka pesnica, vsak novelist 

filozofira o Parizu. S skodelico, s čašo. Pariz, Teksas. New York. Nevjork.

Mirjam Dular