Na hrbtu
razmajane ploščadi
pišeš
najtežjo pesem
tega stoletja
medtem
ko postaja
sapnik
tesna cev
in ti hlad
predira srce
pišeš v sunku
ko tvoje telo
postaja svinčeno
misli granitne kocke
da te vlečejo
k tlom
da se raztališ
čez asfalt
kot neimenovana snov
prodiraš
čez jarke
čez podtalje
čez neimenovana mesta
najdeš žarišče
brezno
ki te bo ljubilo.
da se raztališ
čez asfalt
kot neimenovana snov
Včasih pogrešam angažirano pesem, ki ji hkrati uspe biti ljubezenska. Odlično je to brezno, kamor lahko vstavimo poetološko, ljubezensko in tudi družbeno vprašanje ...
Čestitke!
H
O, najlepša hvala, draga Helena!
Vse dobro,
Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!