Kava je ujela slutnjo v oblak
in jo puhnila v trenutek.
Naznanil si ga vljudno;
hvala, dobro sem spala.
Ko bi moral reči,
da so ptiči pojedli vse seme,
si na staro kuverto narisal nebo.
Hipen dvom je hušknil čezenj;
očí, pokaži mi očí –
so modre ali zelene?
Zapečatil je priložnost in
segel po svinčniku.
Prečrtal je jug.
Odválil si zahvalno skalo in
v trebuh trinogega kompasa
žvenketnil zaspominjene ključe.
Hudičev algoritem jih stalno
naplavlja na plano.
Prekleti ptiči iščejo seme in
trdijo, da zima še traja.
Toliko vsega v enem trenutku - od zaspominjenih ključev neke preteklosti, do oči dvoma, ptičev, ki vztrajajo v zimi ... vse, navidezno naključne podobe (kot na mizici ob vhodu v stanovanje), pa pričarajo grenko-sladek okus jutranje kave.
Čestitke!
H
Ooo, hvala. Včasih kakšen trenutek odloči.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: DunjaPG
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!