Ko se podaš preko gora
kamor ceste vodijo neznane
ne veš kaj se skriva za gozdom.
Ne veš.

Preko gričev me je vodila cesta
skozi jutranje meglice
v neznano.
Prekopane ceste
zorane kolesnice
blatne kakor njive.
V neznano.

Na vrhu prideš do vasi
na koncu prideš do hiše.
Sam bi jo izbral za svoj grad
z razgledom.
V srcu je tesnoba
in pričakovanje.

Ne veš kaj se skriva za vrati
mogoče te bo odslovil takoj
ali pa te bo vrgel ven
na dež,
na mokro travo.

Spoznaš človeka,
ki je umetnik
mogoče črpa svoj pogled na svet
iz neskončnega lepega
modrega planeta.

Ne veš kaj bo
a ko izveš,
upaš,
da ne bo nikoli minilo.
Pa se obrne čas
in na žalost je kot zgleda
vse minilo.

Bojiš se vprašati,
če se je tudi njemu zdelo,
da je vse kar naenkrat
nazaj v to noro vesolje
izparelo.

Rad bi se vrnil tja
in odvrgel vse.
Dobesedno.
Ampak se ne upam,
ker ne vem,
če mi bo potem uspelo.
Pogledati ga v oči
in reči;
dober dan, prijatelj.

Tomaž Jevšenak