Globoke in žalostne so bile njene oči,
izgubljene,
polomljena krila je imele,
počasi se mu je približevala,
opotekajoče in negotovo,
kot bi mu želela povedati,
da jo je strah,
sedanjosti,
prihodnosti,
negotovosti,
da ne vidi izhoda,
želi si več kot ji nudi čas,
odšla bo,
pa vendar bi se rada vrnila.

Pred njo je neznani svet,
v katerem se ji odpira
vse to kar jo zavira,
čaka jo.

Lahko.

Nemir ga je prevzel,
vedel je le to,
da jo ljubi.
Ne vračaj se,
je s strtim srcem dodal,
saj bi za njo še sebe dal.

Odšla je.
Cesta je bila polna iskajočih ljudi.

Zdramil se je,
jo klical, iskal,
ne bo je dal,
za njo je odšel.

Bila je pred avtobusom polnih ljudi,
v sebi je iskala nove poti,
v dilemi je bila.

Pristopil je,
jo pod roko prijel,
ne bo ji dovolil,
da bi odšla.

Oba sta spoznala,
da je samo njuna pot prava.

Sanje.

Deževalo je,
kupil ji je šopek cvetoč in
njene oči je izpolnil za vse dni.

Felix