moj konj drhti
pred praznim jaslama
dok ja pored sebe
praznu slamu rasprostirem
da mi je ostalo
još malo lagane pokisle
zategnute ispeglane
praznine još malo
ugušenog dostojanstva
naterao bih konja
da je ne pojede
makar uginuo
jer nije ni malo
poseban konj koji se
kaskajući k’o bez glave
uzmičući bez povoda
ne obazire unaokolo
unedogled unatrag
da sakrije trag
ničemu
Konj se zdi v tej pesmi kot simbol za svobodo - in v tem kontekstu je pesem zelo turobna ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dejanivanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!