Pozno popoldne praska po oknih za spranimi zavesami. Ob sunkih vetra vzvalovijo kakor trebuh zajetne trebušne plesalke. Tik pod robom nemirne tkanine se kopičijo zmečkani listi papirja. Ne gre mu. Besede se zapisujejo kot presuhi piškoti, prebrane mu praskajo po grlu, orjejo jezik.
Ivan oslini palec in kazalec, priviha vrh brkov na levi strani obraza. S pravimi besedami se da spremeniti svet, si ponavlja. Beseda ima neverjetno moč, le priti mora do oči, do ušes, dovolj izbrušena, da zaustavi bralca, ki se ogleda v njej kot v zrcalu. Se zamisli.
Nesrečnemu narodu bo vrgel seme in sprememba bo vzklila, plodove pa bodo želi boljši ljudje, v bolj poštenem svetu.
''Vere, vere vase nimam, mar jo imam lahko v ljudi?'' zagodrnja.
Zapre veke, da se rdečina za njimi spremeni v temo, in čaka na slike, da bruhnejo skozenj, poiščejo črke in sedejo na papir.
Takrat se mu prikaže. Oblečena v oprijete hlače iz spranega modrega blaga, v srajco, ki nakazuje ženske obline.
Ivan sunkovito dvigne glavo in se sreča z očmi, ki kot temne slive zrejo vanj, kakor da čakajo, da jih utrga in poje ter tako izve, kaj vse so videle.
S hripavim glasom povpraša prikazen: ''Kaj si? Kdo si?''
''Prihajam iz leta 2021. Mimogrede, imaš glas zapeljivca. Raskav. Veš, ko sem prebrala vse, kar si napisal, sem se spraševala, ali si imel premehak glas. Kar nenadoma sem se znašla tu. Super pravzaprav, ker je dobr', da 'zveš, da si te bo največ ljudi v prihodnosti zapomnilo po tvoji materi in tvoji sebičnosti. Klinc, Ivan, je res vreden en' kofe, da tako ponižaš mater? Pa da te je sram njenih gumijastih škornjev, ko je zaradi tebe prepešačila toliko, kot v mojem času pretečejo tahudi amaterski maratonci? Vse več jih je, veš. Vsi bi radi nekam pobegnili, se mi zdi. Ti od tiste kave nisi mogel nikoli. Kofe ti je mati sicer prinesla po tistem, ko si jo že zatajil pred sošolci in ko si je zate trgala od ust! Veš, jaz bi ti rekla, skuhi si ga sam, pa rit dvigni in pejd' si zaslužit tist' kofe. Ker je b'la tvoja mati take sorte, kot pač so slovenske matere, ki se kar naprej nekaj žrtvujejo, si ti lahko pisal in jo gnjavil, pol pa zaradi tega nisi mogel spati, na vest ti je potrkavalo kot ob veliki noči v zvonikih in si spet pisal. Hvala Francki, da je b'la, kar je b'la. Če je sploh Francka, tvoja mati, ki je postala prispodoba za vztrajno materinsko ljubezen. Pa tudi za tisto presneto žrtvovanje. In tek za skoraj dosegljivim, kar se spet in spet izmakne.''
Ivan hlastne za zrakom in oprezno vpraša: ''Kdo si, prikazen? Zakaj ješ črke besedam? Ne vem niti tega, ali sem te razumel.''
''Ma, kaj bi me razumel. Še sebe ne razumeš. Tudi v mojem času je vsak s tvojimi nazori le zavržen idealist. No, tvoje pisanje bodo po tvoji smrti kar cenili. Sam' da veš, nič se ni spremenilo. Ostali smo hlapci, šlo nam je že na bolje, a smo spet vse zasrali. Hlapec še zmeraj išče pravico, ki jo kradejo nekaznovani. Dolina Šentflorjanska noče iz nas. ''
''Kako veš, da razmišljam o čem takem?''
Pretresen odpre oči. Zavesa pred njim divje zaplapola. Kot zublji ognja, ki hoče zajeti svet in ga prisiliti, da se prečisti.
Za njegovim otrplim hrbtom zaškripajo vrata. Ve, kdo stoji med podboji. Vonj njenega naročja bi prepoznal kadarkoli in kjerkoli.
''Mati, kavo bi,'' revskne, ker se mu zdi, da se mora z močnejšim glasom zbuditi iz čudnih sanj. Od nekje mu v ušesa prinese ženski smeh. Na pol se dvigne. Obrne. Matere ni več. Prepozen je.
''Tudi kadar vstanemo pravi čas, nas nekaj spet potegne nazaj v isto zgodbo,'' zagodrnja in obsedi, zazrt v ugašajoč dan ali nekam v prihodnost, a povsod vidi le meglo, ki jo prodajajo za nebesa.

popisano dno

zmeraj enaka gošča

v šalici kave

pi - irena p.