Kolona ljudi se počasi premika.
Nestrpnost kipi.
Grozeči nemir valovi.
Vzkliki v množici!
Potrpežljivost ponikne.
Pritegnejo mojo radovednost.
Postavim se na rep kolone.
Vprašam zadnjega v koloni.
Kaj se dogaja!
Srep pogled.
Zaledeni mi kri.
Ne sprašuj!
Čakaj v koloni!
Vztrajam!
S kotički oči me ošvrkne.
Zasmilim se mu.
Odgovori mi.
Delijo ljubezen, srečo, veselje ...
In zakaj imaš vrečo pri sebi?
Radovednost se stopnjuje.
Menjajo vreče.
Vzamejo sovraštvo, žalost, jezo.
Zamenjaš vrečo ...
Pa kako ... ne vidim začetka kolone ...
Kdo to deli?
Potiho in previdno zamrmram.
Zamenjala bi mojo vrečo otožnosti, bolečine ...
A me tisti, ki to delijo, ne vidijo?
Zakaj ne pokličejo tistih, ki to potrebujemo?
Zakaj čakati v koloni?
Glas pred menoj.
Ciničen.
Naveličan mojih večnih vprašanj.
Ne vem ...
Nisi edina ...
Odgovor me strezni.
Odmaknem se.
Dam prostor nekomu.
Nestrpno čaka.
S polno vrečo ...

Le zakaj sem se umaknila iz kolone ... ?!

ajda