Dan srda, o, ta dan.
Vse, kar je, bo hit' minilo,
vse v prah se bo vrnilo.

Kakšna groza bo nastala,
o, gorje, ti, nepojmljivo.
Ura ta ne bo prestala,
vsega, kar je, in je minljivo.

Vse črnina bo prikrila,
žarkov sonca več ne bo.
Zgubil boš svoja, lepa krila,
ti, ki segel si v nebo.

Kaj stóril boš tedaj, vprašam?
Ti, ki vedel si, kaj bo.
Ta senca, ki jo jaz prinašam,
s katero zdaj več ne odlašam,
zakrila sámo bo nebo.

Pa vendar ti, o norec mali,
še vedno se naprej igraš,
mar igra res je vse, kar zmoreš,
je to res čisto vse, kar znaš?

Verjemi, igre hit' bo konec,
ko grozni srd te doleti,
ko se sliši zadnji zvonec,
tebi, nor'c, pomoči ni.

Svarog