vsako telo
nocoj je tako močan veter
da zanaša zvezde
ki se poigravajo z oblaki
nocoj je zagozdilo krmilo zemlje
in ustavil se je spekter svetlobe
nocoj je nevihta spremenila smer
s težavo mežikam
ko v krču prijema
hodim čez horizont
čez napeto ozračje
kjer ima vsako telo
dovolj prostora za kri
Pa naj bo še tako neurje, poezije ti ne bo vzelo ...
lp
Poslano:
02. 05. 2021 ob 23:28
Spremenjeno:
02. 05. 2021 ob 23:29
Lepa misel. Lepa pesem.
Kakor me zadnja dva verza močno pritegneta, me tudi malo zmotita.
Morda:
kjer ima vsako telo
dovolj prostora za kri
?
Ne vem, morda sem ti s tem spremenila pomen, ampak se mi zdi, da je bistven ta "dovolj", ker pesem razumem kot iskanje nekega prostora miru, ki ga lahko ponudi le telo.
Kaj meniš?
Lp,
Helena
Poslano:
08. 05. 2021 ob 09:43
Spremenjeno:
08. 05. 2021 ob 09:44
pozdravljena in hvala za odziv
morda bi dodala pod nevihta je spremenila smer
ničesar več ne bom darovala preteklosti
tuje sonce bo vzšlo
in ta dežela ne bo več moj dom
s težavo mežikam....
....
kjer ima vsako telo dovolj prostora za kri
morda je sedaj bolj jasna pesem
hvala
Meni je tudi sedaj dovolj jasna in čisto izpeljana.
Kakor želiš. Počakam še s črticami, da lahko premisliš, meni pa se vsekakor zdi, da ne potrebuje še dodatnega pojasnila. Morda bi tudi vmesni del malo premešal štrene odličnemu prehodu iz opisa pokrajina v notranje doživljanje zadnje kitice.
Lepo soboto!
Helena
potem pa naj bo tako kot je sedaj in hvala za nasvet
lp, M
Dodajam torej samo črtice in:
odlična pesem, ki zunanjo atmosfero izkoristi za prikaz notranjih napetosti, ki se lahko pomirijo le v lastnih telesih.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 02. 05. 2021 ob 17:51
- Prebrano 517 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 47.91
- Število ocen: 3