Smejoče prikazni
privzdigujejo ohlapna ogrinjala.
Bele rjuhe plavajo po vidnih valovih
breztežnosti.
Že vejo, kam.
Ogenj pokašljuje
na ramenih njenih naveličanih duhov,
že rahlo opečenih.

Ona se je umaknila
v svoj hlad.
Smeh jo radovedno praska po dlesnih.
Občutek kot na podzemni v Tokiu,
stoje spi.
Bela raševina se ji zdi
groteskna (pač leti).
Teža zakamufliranih trepalnic
ni pomembna.
Za razliko od rjuh
ne ve, kam gre.
Vseeno zamežika.
Dim ji melje vdihe v moko.
T500.
Duhov pod rjuho že od včeraj ni več.

Opekline izginejo.
Tudi če ne.

Kobayashi B.
pa pred njo na ulici
prodaja svoje svitke.

Dinng: Naslednja postaja: Radovljica

Lidija Brezavšček - kočijaž