Zmotna so razpotja
v samotni deželi,
tam nekje visoko na severu
mrličevega gradca.

Samotar je dobrodošel.
Popotnik je dobrodošel.
Izobčenec je dobrodošel.
Tam na izgubljenem zastoru,
se jim zdi pot,
krvava in upostošena,
nemočna za nadaljno žalostinko bardov,
ponižna pred vetrovi zahrbtnih gora,
zamolčana pred stotero senco duha.

Bodi tako ,
so dejali.
Grenko ,ter blodnje polno življenje.
Sanje nemiru pod nebesnim svodom,
hrepeneje pod zaledenelim srcem brezupa.

Pa so šle sence tjakaj,
med ruševine pozabljenega mesta,
nenadno in brez usmiljenja.
Tako je odšel je samotar,
odtaval popotnik,
izginil izobčenec.
Megla je zakrila njihova pota
in poslednji ogenj je ugasnil.

Avrelius