VIII
Vrti se zemlja, luna okrog nje,
potujeta kot sestri okrog sonca,
na enem kamnu vse rodi, cvete,
na drugem le puščave so brez konca.
Kot večno je namenjeno oprodi,
on gleda borbo, čudeže življenja,
ko iz svetlobe v mrak, nazaj v luč hodi,
privlačnost k lepemu nikdar ne jenja.
V vesolju plešejo svoj ples magnetni
občudovalci in občudovane,
nikdar zavistni in nikdar prevzetni -
le človek v mraku si zadaja rane.
Oči so tvoje - sonce za moj svet,
kjer satelit sem, zvezda, živ planet.
urednica
Poslano:
28. 04. 2021 ob 22:21
Spremenjeno:
28. 04. 2021 ob 22:22
Ja, zato ker so množinski samostalnik - pa smo spet tam;)))
Saj si vseeno predstavljamo oči (dvoje očes) - mogoče potem boljše, da je v ednini: oči so tvoje - sonce za moj svet - bralci razumemo isti pomen, kot si ga zapisala,
lp, Ana
Prav.
Najlepša hvala
lp
pi
Imeniten sonet, ki skozi odnose v vesolju oriše človeški odnos, čestitke,
lp, Ana
Ana, najlepša hvala.
Tudi za videnje ;)
lp
pi
Zelo se me je dotaknilo... Predvsem to, da, si človek sam zadaj rane in čudovit zaključek. Shranila v svojo dušo:), moj poklon.
Draga Lovrenka, se oproščam, da sem te izpustila pri zahvali, nekako sem se izgubila med vsemi komentarji in dvojina me je povsem obsedla :)
Objemam te <3>
Platanas, od srca hvala <3>
Draga Irena,
čestitam k krasnemu sonetu. Ni pa se ti treba opravičevati za karkoli. Tvoj pesniški navdih je neusahljiv in vedno te rada preberem.
objem
lovrenka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 23. 04. 2021 ob 21:38
- Prebrano 1106 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 322.24
- Število ocen: 15