Ljubki Metuljčki, morda nekaj ločil in zatikov pri ritmu:

Tako sem daleč, da ne čutim več robov,
topijo se in stapljajo v celoto.
Želim si, da čutila bi toploto,
ki bi pokazala bi mi pot domov.

V sebi delam prostor za metuljčke,
ki letali bi in se ne bi le samo hahljali,
se nad mojo usodo zmrdovali
in bi mi nasuli bi mi le draguljčke.

Prhutanje kril zbudi spomine.
Takrat se ustavim in prisluhnem,
čeprav se večkrat kar potuhnem
in počakam, da nevihta v meni mine.

A če zares in čisto utihnem,
od znotraj slišim droben glasek šepetati ...
In kot da bi se vse zgodilo hkrati;, 
poslušam, slišim in Življenje vdihnem.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana