Da, priznam, izziv mogočen
mi postavljate pred vrata.
Dan za dnem doma se jočem,
brat za cent ubil bi brata.
Ne zanikam, da uspeli
spraviti ste me v obup.
V svojo mrežo me ujeli,
družbe piti dali strup.
Um ne zna se vam upreti,
nase črpa vso to bedo.
Čustva podivjajo z leti,
polnijo obupa skledo.
Žal pa čustva in razum,
mali delček le gradijo.
V večnosti zgolj droben šum,
kot telo se v prah zdrobijo.
Prav je včasih, da boli,
sam zdaj vem in se privajam.
Vi ste jaz in jaz sem vi,
tukaj sem in tu ostajam.
In prav je tako, dobrodošel! ;) Dobra!
Lp, Drago
Carska pesem. :)
Hvala Dominik in Maki! Drago lepo je biti tu, hvala za dobrodošlico :D
Lp Bor
krasno sporočilo v še v popolni metriki. Kam pa lahko pobegnemo!? ...
čestitke. lp
Hvala Lidija, za podčrtanko in čestitke za ta pobeg v poezijo :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!