Veš, razumem to samoto,
saj sem jo že posvojila
in razumem, da z lahkoto
tebe je že zasvojila.
Zato cenim čas in prostor,
ko lahko zazrem se vase.
V takem času iz ničesar
vedno kakšna roža zrase.
Ko pa noč je že globoka
in tiho je vsenaokrog, 
Včasih, res samo včasih
zaželim si tvojih rok.
Rok, ki znajo name igrati, 
ki znale so objeti me
tako toplo, da je objem
začutilo tudi srce.
A jutro vedno je glasnejše,
bolj kot temne so noči
in barve zjutraj so svetlejše, 
iz njih načrpam spet moči.

mirraom