Saj bi si zaupal a kaj,
ko vsega si ne upam,
saj vsak trenutek
vidim se drugače,
v teh nemirnih koščkih
zlomljenega časa,
ki izgublja se v preteklosti,
v kateri ni več odseva prihodnosti.
Ostal je le še utrujen osebek,
kateri živi samo še za včerajšnji dan
in za tisto pomlad,
ki vidi v njem žarek kateri še tli.
Tli... naj tli in nikoli zgasne...
Ld!
Tanja hvala, ko se oziraš v ljudi, nikjer nasmeha ni, le v očeh iščeš vsaj mali žarek, katerega le tu in tam beseda vzpodbudi, da se razžari. Bodi lepo. Srečko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!