Tišina kriči

duša me boli
srce vse bolj podobno
kamnu se zdi

vse poti
vodijo na pokopališče
vse kar sem
postaja smetišče.

Pepel še tli
še se čuti toploto,
a gre v mrzle dni
v temo, tesnobo.

Vsaj enega žarka si želi,
da razsvetli mojo noč
da obnemi
moj krik na pomoč.

Mogoče me kdo sliši
čeprav sem vsak dan vse tišji
še vedno upam na tvojo dlan,
še vedno upam, da ne umrem sam.

Kdo bi vedel kdaj se dež konča
in se prične mavrica srca
kdo ve kdaj bo sonce posijalo
in bo veselju kliti dalo,
komaj čakam ali smrt ali veselje
komaj čakam da ubijem svoje želje.
Komaj čakam da živel bi življenje,
in končam ta stavek
to trpljenje.

kletka