Nekega večera so otroci pred spanjem iz zvezde v mesečini pobrisali prah in ga naslonili na okostje rastočih špargljev. Ladje so umrle na valovih. In otroci so jokàli in zvezdni prah se je v ozvezdju obnašal represivno - neonacistično in narcizem je cvètel v višave. Valovi so pogoltnili sidra. Če bo hudo bom žuborel na prostem kot voda, ki ustvarja tokòve.

Beseda "na prostem" je ironična. Poglej! Pomlad v dveh delih je neprodušno zatesnjena. Ko zadiši po praznikih še toplo pecivo prinašam na mizo, kot ustavno obtoženi šerif. Takrat mi od evforičnosti srce prepeva popevko iz leta 1960 - in ob njej spoznam, da je uteha res blizu.

Virusa danes ni med nami, ker je gospod vstal v luč. Danes nam je prizanešeno. Jutri spet pride, kar tako iz dolgočasja. Spet bodo premikali trupla v krematorijih in spet bo voditelj Odmevov mlatil nove vladne ukrepe. Ampak ne danes! Danes nam je dovoljen razvrat. Jutri pa bodimo hvaležni za danes. Kmalu bo konec te pomladi in maske v zapornih celicah bodo ponovo obvezne. Kot na karnevalu - veliko bo klovnov in opic. Drugače pa bo čisto navaden dan - če izvzamemo sneženje in prvo pozebo, ki krasuje primavèro.

Jernej Jager